Istega leta sem pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti izdal še priročnik
BILO JE NEKOČ V XX.STOLETJU
Iz oči v oči z modernim slikasrtvom, o katerem je Marcel Štefančič jr. napisal:

Abstraktne slike – velike ikone 20. stoletja – so videti kot non sequiturji, dokler jih ne pogledate tako, kot pijanec gleda Greto Garbo, ko je trezen. Če hočeš razumeti abstraktno sliko, se moraš strezniti. Če se hočeš strezniti, moraš najti distanco. Če hočeš najti distanco, se moraš abstraktni sliki približati, ali, kot pravi Janez Zalaznik, stopiti pred njo. Pred original, ne pred reprodukcijo v kaki knjigi. Šele ko stojiš pred originalom, dobiš distanco, zaradi katere na umetnost 20. stoletja nehaš gledati skozi oči 19. stoletja in zaradi katere za razumevanje abstrakcije ne potrebuješ več realistične zgodbe. Abstrakcije niso umetnine, ki v sebi skrivajo figuro Grete Garbo, ampak umetnine, ki ničesar ne skrivajo, zaradi česar so kot skrivalnice, v katerih se nikoli nič ne zgodi. Toda ironično, bolj ko je slika abstraktna, več se v njej zgodi. V enem Malevičevem križu je celo 20. stoletje. Ko je Greta Garbo, velika ikona 20. stoletja, zapustila platna, je obmolknila, kot da bi hotela reči:
razlagajte si me, kakor hočete! In Zalaznik pokaže, da je zgodovina slikarstva polna Gret Garbo, ki čakajo na pijance, da na njih pogledajo s treznimi ušesi – in da jim prisluhnejo s treznimi očmi.
 

S klikom na spodnjo povezavo je možen ogled poglavja iz knjige:
knjiga2.pdf

Recenzija knjige objavljena na radiju Študent:
recenzija.pdf