Predstavljajte
si, da sedite v veliki sobi polni nenavadnih strojev, pa se pred vami
pojavi visok mož,
s tleskom prstov ustvari žarečo kroglo preskakujočih plamenov in jo
povsem mirno drži v svojih rokah.
Še več, v naslednjem trenutku si spušča njene žareče pramene po
glavi in telesu, vam jih spusti v naročje
in končno zapre v leseno škatlo. In vi obsedite presenečeni, kako ni
nikjer ostala niti najmanjša sled ognja…
To
bi lahko bil opis kakšnega sodobnega svetlobnega trika v cirkuški
predstavi, a je nastal pred dobrim
stoletjem v laboratoriju enega največjih genijev, in najbolj pozabljenih
znanstvenikov, Nikole Tesle. Moža,
katerega genijalost je mejila na norost in katerega izumi so povzročili
revolucijo v razvoju elektrotehnike
in človeške civilizacije nasploh. Moža, ki je dovolil, da si
zasluge zanjo lastijo drugi in moža, katerega ideje
burijo domišljijo tako ljubiteljem znanstvene fantastike kot vojaškim
generalom.
Z
nekaj sarkazma (in zgodovinske izkušnje) bi lahko rekli, da se tak človek
seveda ni mogel roditi drugje
kot na hribovitem Balkanu, saj se zdi, da je prav tu stvarnik po nemarnem
stresel tako vso človeško pamet
kot norost. Na tem večnem prepihu narodov, civilizacij in kultur se je v
Liki leta 1856 srbskim staršem rodil
sin Nikola, nadpovprečno občutljiv otrok, ki je pri očetu
(in v njegovi knjižnici) črpal znanje in pri materi
svoj izumiteljski talent. Slednjega je kazal že kot otrok, saj je npr.
zgradil mlinček na vodi, ki se je vrtel,
četudi ni imel lopatic. Veliko kasneje je to idejo razdelal pri gradnji
turbin za elektrarne. Drugi deški izum
je bil lovilec žab, učinkovita naprava, ki so jo povzeli tudi vsi okoliški
otroci in povzročili skoraj iztrebljenje
teh dvoživk v okolišu. Manj uspešen je bil njegov poskus izdelave
letala, saj se je skok s strehe končal z zlomi
in boleznijo. Motor na pogon majskih hroščev, rudimentalna ideja kako
izkoriščati živali za pridobivanje
pogonske energije, ni nikoli doživel svoje nadgradnje, saj je dejstvo, da
je sosedov fant hrošče žive pojedel,
Nikoli za vse življenje priskutila poskuse z živalmi. Že v teh otroških
letih pa je kazal tudi nenavade psihične
sposobnosti, saj je bil sposoben v svoji glavi vizualizirati katerokoli
svojo idejo, prav tako pa si je kar preveč
jasno predstavljal stvari, o katerih je samo slišal. Da je bila ta
sposobnost jasnovidenja že kar srhljiva, govori
trud in trpljenje, ki ga je vložil v to, da bi to doživljanje omilil s
koncentriranjem na druge stvari.
Zelo
zgodaj je pokazal zanimanje in dar za razumevanje elektrike ter na realki
v Karlovcu že oporekal učiteljem
fizike, češ da bi obstoječi stroji lahko delovali bolje. Hkrati se je
kot mladostnik razvil v vse bolj ekscentrično
osebo, z averzijo do kakršnihkoli fizičnih kontaktov, obsedenostjo s številom
tri in občasno preobčutljivostjo na
zunanje dražljaje. Slednje se je v najhuših oblikah kazalo tako,
da je korake mimoidočih občutil kot potresne sunke,
tiktakanje žepne ure v oddaljeni sobi pa kot boleče donenje v sluhovodu.
Izogibal se je celo rokovanja in se pri tem
izgovarjal na poškodbe roke. Nikoli se ni zapletel v nobeno romantično
razmerje in do žensk ni kazal nobenega
erotičnega zanimanja. Ko ga je znanka nekoč želela poljubiti, je
zapadel v hudo agonijo. Kasneje je uslužbenkam
v svojem podjetju, ki jih je zanimivo, vendarle sam in skrbno izbiral,
strogo prepovedal nošnjo biserov, saj so ga ti
spravili v popoln bes. Skratka primer, ki bi ga bil vesel vsak
psihoanalitik in mnogi so se z njegovim značajem tudi
res veliko ukvarjali ter, značilno, za večino Teslinih obsesij našli
podlago v njegovem odnosu do matere, ki jo je kot
žensko skoraj malikoval, in brata, ki je umrl v mladosti in za katerega
smrt se je Nikola čutil soodgovornega. Obsedenost
s številom tri in sedemindvajset (njegovim kubom) je rezultirala v
neprestanem štetju korakov, ki so se morali iziti,
prav tako je obsesivno računal volumen hrane, ki naj bi jo zaužil, pri
čemer so mu bili najbolj všeč krekerji s svojo
nespremenljivo obliko. Često, zlasti ko se je intenzivno ukvarjal s kakšnim
projektom, je preprosto pozabil spati po
več dni, kar ga je enkrat v kritičnem stanju pripeljalo tudi v bolnico
in v nekajdnevno izgubo spomina. Verjel je, da
bo živel stoštirideset let in si natačno izračunal količino
snovi, ki jo mora zaužiti za dosego tega cilja. Morda bi v
tem tudi uspel, če leta 1939 ne bi doživel hude prometne nesreče, po
kateri si ni nikoli popolnoma opomogel.
David
proti Golijatu
Potem
ko je Tesla nadaljeval študij v Gradcu, se za kratek čas zaposlil v
Mariboru in nato pri Telefonski družbi v Budimpešti,
je leta 1883 odšel k Edisonovi družbi v Pariz, že leto kasneje pa v
njegovo centralo v New Yorku. Upal je, da bo v Ameriki
našel razumevanje za svoje ideje o motorju na izmenično napetost, za
katerega je dobil idejo, ko si je v Budimpešti nekega
popoldneva v parku recitiral odlomke iz Goethejevega Fausta. Vse
dotlej so bili v uporabi le motorji na istosmerni tok,
prav tako pa so hoteli z enosmernim tokom tudi prenašati električno
energijo na velike razdalje, saj je bila želja po splošni
elektrifikaciji, zlasti po Edisonovi iznajdbi žarnice, velika. Za kaj
takega pa je bil enosmerni tok neprimeren, saj so bile pri
@prenosu izgube ogromne in torej stroški veliki. Toda tudi poskusi z
izmeničnim tokom so prinesli le delno zadovoljive
rezultate; prenos na daljavo je bil sedaj bistveno ekonomičnejši, vendar
pa so bili stroji na izmenični tok zahtevni, občutljivi
in predvsem omejene uporabnosti. Teslina ideja o stroju na izmenični
dvofazni tok pa bi uspešno rešila tudi ta problem,
vendar se je zamisel večini zdela preveč neverjetna in skregana s
fiziko, zato zanjo ni mogel zbuditi zanimanja ne pri svojem
delu v Evropi, niti v Edisonovi družbi v Ameriki. Ob prihodu v Ameriko se
je Tesla ravno od Edisona nadejal podpore za
svoje zamisli, a je bil slednji zanje kaj malo navdušen, saj bi se s tem
porušil njegov projekt elektrifikacije. Tesla mu je ponudil
številne izboljšave sistema enosmernega toka, prav tako pa mu je
zagotovil, da lahko delovanje njegovega dinama izboljša za
25 odstotkov. Edison mu je obljubil nagrado petdeset tisoč dolarjev, če
Tesli to uspe v dveh mesecih. V dogovorjenem roku
je
Tesla napravil izboljšave, ki so celo presegale pričakovanja, vendar mu
Edison obljubljene nagrade ni izplačal, češ da se je
samo šalil. Zato je Tesla pustil službo pri Edisonu in z denarjem, ki ga
je dobil z izboljšavami drugih obstoječih sistemov,
ustanovil lastno družbo. Leta 1887 mu je končno uspelo prepričati
podjetje Westinghouse, da je odkupilo njegove patente
in mu omogočilo praktično izvedbo izumov. Teslova zamisel je bila, da bi
razcepil generator izmeničnega toka na več med
seboj enakih in enako delujočih generatorjev, ki pa ne bi dosegli največje
moči sočasno, ampak v določenih presledkih,
drug za drugim. S tem bi bil problem prenosa energije na daljavo rešen,
saj se večfazni tok z lahkoto pretvarja v nižje ali
višje napetosti, indukcijski motor, ki ga je predstavil Tesla, pa je
odpravil tudi pomanjkljivosti prejšnjih elektromotorjev.
Pa vendar so strokovnjaki zavračali Teslov izum in kot pomanjkljivost
navajali predvsem dejstvo, da bi za prenos dvofaznega
toka potrebovali štiri, trofaznega pa šest prevodnih žic. Toda Tesla je
hitro ugotovil, da za trofazni tok potrebuje le tri žice,
saj ravno fazni zamik omogoča sočasen pretok električnega toka v obe
smeri. To in še dodatni patenti, s katerimi je pokazal,
da se lahko enofazni tok razcepi v dvofaznega brez dodatnih strojev, z
izpopolnitvijo transformatorjev, dinamom na izmenični
tok in številnimi drugimi patenti, ki so se zdeli takrat prav
neverjetni, je končno uspel prepričati svet v pravilnost svojih
misli
in temu se je moral pokoriti tudi veliki Edison.
Westinghouse
je po Teslinih načrtih postavil elektrarno na Niagarskih slapovih, ki je
lahko pošiljala energijo v petdeset
kilometrov oddaljene kraje, kar je bilo s prejšnjim načinom enosmernega
toka neizvedljivo. Z iznajdbo večfaznega toka je
Tesla postavil temelje vsej sodobni elektrotehniki, njegova raziskovanja v
naslednjih letih pa so ga postavila daleč pred
svoj čas. Žal pa je bil Tesla slab podjetnik in svojih zamisli ni nikoli
bogato unovčil, pa še tisto, kar je prislužil, je hitro
porabil pri naslednjih projektih, ki nikoli niso bili skromni. Njegov
drugi problem je bil naivno prepričanje, da je naloga
znanstvenika služiti človeštvu in so zato iznajdbe last vseh ljudi.
Tako je le malo svojih izumov patentiral ali za njih zahteval
avtorske pravice, zato so se z njimi toliko bolj okoristili poslovno
spretnejši sodobniki. Pri mnogih zamislih se je tudi zadovoljil
zgolj z njihovo rešitvijo v lastni glavi, ne pa tudi z materializirano
izvedbo. Ko je nek problem rešil v svoji glavi, se mu je zdelo
često nepotrebno preverjati ga v naravi, nenazadnje tudi zato, ker je bil
z mislimi že pri naslednjem projektu: »V trenutku,
ko želite materializirati zamisel nekega stroja, se pojavi kup detajlov,
ki vas zapeljejo v njihovo izpopolnjevanje, pri tem
pa se izgubi glavna ideja.« Zanimivo pa je, da se je praktično vse, kar
je ostalo zgolj zapisano v Teslinih zapiskih, tudi
v resnici dalo uporabiti.
Med
magijo in poezijo
Medtem
ko so pri Westinghousu slavili zmago, je bil Tesla v mislih že naprej. V
svojem laboratoriju se je ukvarjal z novo noro
idejo, za katero se je laični publiki, pa tudi mnogim strokovnjakom
zdelo, da posega v polje magičnega, če že ne nadnaravnega.
Usmeril se je v raziskovanje tokov visokih frekvenc. Za te namene je
najprej zgradil generator, s katerim je lahko dosegal
frekvence od 15 000 Herzov navzgor, kasneje pa je več takih strojev
zaporedno vezal in z njimi je lahko dosegel še veliko
višje frekvence. Kasneje so
takšne generatorje izpopolnili in jih v praksi uporabljali v radijskih
oddajnih postajah, saj so
z njimi lahko dosegli frekvence do 100 Mhz. Teslova zamisel pa je bila, da
uporabi visokofrekvenčni tok, ki ga vzbuja električna
iskra, za proizvajanje toka visoke napetosti. Zato je iznašel poseben
transformator, ki danes nosi njegovo ime in je morda
Teslova najbolj znana iznajdba. Z njim je lahko preko napajanja z izmeničnim
tokom ne ravno visoke napetosti, ustvaril
nepretrgano iskrenje električnega toka zelo visoke napetosti
med dvema poloma iskrila. Ko je delovanje svojega
transformatorja
demonstriral obiskovalcem laboratorija, so ti manj poslušali njegove
besede, pa tembolj zadrževali dih ob pogledu na slapove
prasketajočih strel, ki so švigale iz naprav v laboratoriju in se
vile okoli Tesline glave in telesa. Tesla se je zavedal, da tokovi
tako izjemno visokih frekvenc niso nevarni človeku, predstave, ki jih je
zganjal, pa so utrdile njegov sloves ekscentričnega
znanstvenika, ki se je spajdašil z magijo.
Tokovi,
ki jih je Tesla proizvajal s svojimi transformatorji, se docela
razlikujejo od običajnih tokov izmenične napetosti in zanje
veljajo tudi drugačna pravila. Na vsako telo, ki se približa tuljavi,
preskakujejo izredno dolge iskre, ki jih ne zadrži ne steklena
plošča ne drugi materiali, hkrati pa tokovi ne prodirajo globoko
niti v prevodne materiale, ampak se širijo samo po njihovem
površju. Teslova zamisel pošiljanja
energije brez uporabe žic je bila revolucionarna, njegova želja ponuditi
prosto električno
energijo vsakomur na zemlji, pa seveda ekonomsko nesprejemljiva. Brezžičen
prenos energije je postal podlaga za razvoj novih
možnosti komunikacije, predvsem radia, na drugi strani pa je npr.
botrovalo tudi nastanku neonskih svetil. Pri svojih poskusih
je odkril tudi rentgenske žarke, a jim ni posvečal pozornosti,
dokler mu nekaj let kasneje njihov pomen ni razsvetlil nemški fizik
Röntgen.
Ko
je laboratorij v New Yorku postal logistično
neprimeren, se je Tesla ob pomoči prijatelja preselil v Colorado in tam
postavil
nov laboratorij, impozantno zgradbo z ogromnim železnim stolpom.
Prebivalci bližnjega Colorado Springsa, ki so zadevo
spremljali z mešanico radovednosti in nezaupanja, so kmalu občutili
posledice Teslovih eksperimentov; med hojo po mestu so jim
pod podplati prasketale iskre, trava okoli laboratorija je žarela v modri
svetlobi, ugasnjene svetilke okoli laboratorija so se
samovoljno prižigale. Pa je Tesla šele uglaševal svoje naprave. To so
bili stranski pojavi njegove namere, naravnati transformator
v popolno harmonijo z zemljo. Neke jesenske noči leta 1899 je Tesla prižgal
svoje naprave v upanju, da mu uspe veliki met,
resonančni val. V zemljo je spustil električno energijo moči petdeset
milijonov voltov. Ta moč je zadoščala, da se energija,
ki je s svetlobno hitrostjo švisnila na drugo stran zemeljske oble, ni
popolnoma izgubila, temveč se je v obliki vala vrnila na
izhodišče. Ker je Tesla poslal več impulzov, je bil rezultat veličasten
ognjemet, slap luči, ki se je s stolpa usul z gromkim pokom,
ki so ga slišali trideset kilometrov naokoli. Ker je ob tem poskusu Tesla
ne samo dodobra prestrašil prebivalce, ampak tudi skuril
glavni generator v Coloradu Springsu, je bilo tovrstnih poskusov za vedno
konec.
Tesla
se je vrnil v New York in ker je vedel, da z njegovo zastonj energijo za
vsakogar ne bo nič, je zanimanje preusmeril v
raziskovanje brezžične
komunikacije. Veliko pred rojstvom interneta
je imel vizijo informacijske avtoceste, ki bi bila veliko
bolj sofisticirana od te, ki jo imamo danes. Žal so mnoge nesreče, ki so
spremljale gradnjo novega laboratorija od samega začetka,
kmalu odvrnile prvotnega investitorja in Tesla je ostal brez sredstev za
delo.
Žarki
smrti ali Teslina vojna zvezd
Čeprav
so bili vsi Teslini raziskovalni napori usmerjeni v dobrobit človeštva,
so mnogi izumi posegli v polje vojaške tehnologije.
Še posebej, ko so leta 1917 ZDA vstopile v prvo svetovno vojno, je Tesla
sam ponudil vojski svoje rešitve. Ena od teh je bila tudi
radar, ki pa ga je vojska zavrnila s posmehom, da kaj takega pač ni mogoče.
Teslini »raziskujoči žarki« so morali počakati še
dve desetletji, ko je ravno radar zavezništvu prinesel pomembno prednost.
Že
veliko poprej je izumil daljinsko vodene aparate, nekakšne robote, ki naj
bi namesto ljudi opravljali določena dela. Leta 1898
je na razstavi v Madison Square Gardenu predstavil model ladje, ki se ga
je dalo upravljati le s človeškim glasom. Ameriška mornarica
takrat ni pokazala nobenega veselja za njegovo zamisel daljinsko vodenih
podmornic, je pa zato nemška vojska s pridom uporabljala
Tesline turbinske stroje v svojih ladjah. Prodaja teh je Tesli omogočila
preživetje, vse dokler ob vzniku I. svetovne vojne ni odpovedal
pogodbe z Nemci.
Z
leti pa so postajale Tesline zamisli vse bolj neverjetne in čeprav se jih
ni nikoli dalo dokazano ovreči, tudi vse bolj nore. Tesla je
brezkompromisno verjel v moč elektromagnetnih valov, zato ni čudno, da
je trdil, da s svojim resonančnim generatorjem lahko
zemljo razpolovi na pol. In nihče ni mogel z gotovostjo trditi, ali se
samo šali.
Njegova
zamisel je bila, da bi z generatorjem velike moči poslal ozko usmerjene
snope energije na sovražnikove objekte. Zaradi
velike energije skoncentrirane v teh žarkih, se ti ne bi razpršili,
temveč bi lahko delovali zelo natančno. Obratno pa bi se z isto
napravo lahko zaščitili, saj bi z njo ustvarili tim. sferno energetsko
opno, skozi katero nič ne more prodreti, v dotiku z njo pa vsak
delec materije izpari. Skozi več takih ščitov, nameščenih eden vrh
drugega, ne bi mogli prodreti niti gama žarki! Ni dokazano,
da bi Tesla sam kdaj delal poskuse s takimi žarki ali gradil priprave
zanje, vendar je pomenljiva naslednja zgodba, ki se je zgodila
leta 1908.
Tistega
leta se je Robert Peary drugič odpravil na raziskovanje severnega pola in
Tesla se je z njim dogovoril, da ga bo kontaktiral,
če bi v daljni tundri odkril kaj nenavadnega. Tako je nekega večera
Tesla s svojim sodelavcem iz
laboratorija poslal ozko usmerjen
visokofrekvenčen snop žarkov na mesto, ki naj bi bilo po njegovih izračunih
blizu trenutni lokaciji Pearyjeve odprave. Le bled sij,
ki se je za hip pokazal nad stolpom, je Tesli zadoščal, da se je prepričal,
da naprava deluje. Toliko bolj pa je bil razočaran, ko v
nekaj naslednjih dneh ne od Peryja, ne od koga drugega ni dobil nobene
povratne informacije. Ko je že skoraj obupal in se sprijaznil
s porazom, pa je v časopisu zasledil novico o tem, kako je tega istega večera
strašna eksplozija praktično uničila odročno področje
v Sibirski tundri. Znanstveniki, ki so eksplozijo pripisovali padlemu
kometu, so se čudili, ker nikjer ni bilo nobenih ostankov padlih
kamnin. Tesla je eksplozijo pripisal svojemu slabemu izračunu in si le pošteno
oddahnil, da njegovi žarki niso zadeli kakšnega
obljudenega kraja.
Mnogo
Teslinih zamisli, za katere vojska ni kazala zanimanja za časa njegovega
življenja, pa je postopoma zašlo v tajne arhive
ameriških in sovjetskih vojaških služb. Obstajajo pričevanja očividcev
bojev v Afganistanu in zapisi o nenavadnih reakcijah
satelitov ob ruskih vojaških poskusih v osemdesetih letih, ki govorijo v
prid tezi, da ameriške obtožbe o tem, da so Sovjeti
razvijali orožje na podlagi Teslinih idej žarkov smrti in
sfernega ščita, niso zgolj propaganda.
Kot
najbrž tudi niso brez razloga v CIInih arhivih ponikli mnogi Teslini
rokopisi, ki jih je ta zaplenila po znanstvenikovi smrti.
Mnogo tistega, kar se je v času nastanka Teslinih idej zdelo kot fantastične
blodnje človeka, ki je prestopil na drugi pol
genijalnosti, se je v zadnjem stoletju uresničilo, pa čeprav so si
zasluge za to lastili drugi.
Zapuščina
za vsakogar
Znanstveniki,
ljubitelji, spiritisti in šarlatani v Teslovi zapuščini nenehno
odkrivajo nove čudovite stvari, od katerih mnoge sodijo
v svet znanstvene fantastike. Ena od bolj zanimivih tez, ki obrača na
glavo tako klasično fiziko kot Einsteinovo relativnostno
teorijo, je tim. teorija skalarnih valov. Osnova zanjo je Teslovo prepričanje,
da normalni vakuum ne vsebuje le elektromagnetno
moč, temveč ima tudi veliko napetost, s čimer povzroča spremembe v časovno
prostorskih odnosih. Lastnost teh valov je tudi,
da so hitrejši od svetlobe in ker se gibljejo v štiridimenzionalnem
prostoru, imajo tudi več oblik gibanja kot valovi v
trodimenzionalnem prostoru. Tesla je s tem postavil temelje teoriji super-relativnosti, ki
podira postulate Einsteinove teorije in ustvaril plodna tla za »logično« razlago pojavov telepatije, teleportacije, astralnih
potovanj in morda celo reinkarnacije.
In
kot je danes Tesla kot znanstvenik, ki je najbolj zaslužen za razvoj
elektrotehnike in z njo povezanega civilizacijskega
prestopa človeštva, skoraj pozabljen, je njegova zapuščina prostor, na
katerem mnogi gradijo svoje spekulacije in izkoriščajo
njegovo ime preko mere opravičljivega.
Nikola
Tesla je edini v zgodovini zavrnil Nobelovo nagrado. Ker bi si jo moral
deliti z Edisonom in ker so jo nekaj let poprej
podelili Marconiju za iznajdbo radia. Slednjo napako je popravilo šele
Vrhovno sodišče ZDA, ko je leta 1943, v letu Tesline smrti,
razveljavilo veljavnost Marconijevih patentov. Še danes pa trajajo
prizadevanja, da se Tesli dodeli mesto, ki si ga zasluži.
Janez
Zalaznik
