Medtem, ko ste danes v lokalih prisiljeni poslušati “natakaričin izbor” glasbe, so še ne tako dolgo nazaj v teh prostorih kraljevale naprave, ki so vam za kovanec zaigrale skladbo po vašem izboru. Zgodovina teh aparatov, ki jih poznamo pod imenom jukebox, sega v leto 1906, ko je John Gabel Company na tržišče poslala prvi gramofon na kovance z avtomatskim izmenjevalcem.

Iz te preproste naprave na ročno navijanje je v nekaj desetletjih zrasla (zlasti v ZDA) cvetoča industrija objektov, ki so postali ikona XX. stoletja. Glasbena skrinja, ki je za kovanec predvajala zadnji glasbeni hit, je bila dobrega pol stoletja navdih za tehnične inovacije v zabavni industriji in kreativni izziv industrijskim oblikovalcem.

Jukebox je sredi prejšnjega stoletja pomenil fokusno točko druženja in zabave mnogim mladim, bil nezamenljivo povezan z rojstvom rock'n'rolla in socialnimi ter kulturnimi spremembami, ki so zaznamovale povojno generacijo. Ob pesmih iz donečih zvočnikov so se rojevale nove romance, prebolevale izgubljene ljubezni in se vnemali pretepi med pregretimi glavami “upornikov brez razloga”. Razkošen zvok, ki se je zdel že skoraj primerljiv živemu nastopu, je spremenil atmosfero lokala v trenutku , ko je v režo zdrsnil kovanec in je gramofonska igla sedla v reže plošče z izbrano pesmijo. “Pojoča omara” v živih barvah in z bleščečim kromom je bila center vsakega lokala in je v še tako zakotno krčmo vnesla nekaj tistega razkošnega glamurja, ki so ga ZDA po vojni uspešno negovale in izvažale v svet. Skupaj z gospodinjskimi stroji, Cadillaci in rock'n'rollom. Estetika blišča in luči, plastike in kroma, glasna in zabavna, bližje kiču kot umetnosti, kot jo je videla in razumela Evropa.

Že v XIX. stoletju so poznali glasbene omare, ki so delovale na denar. Velike pokončne skrinje, izdelane iz polnega lesa v historičnih stilih ali modnih secesijskih krivulj, ki so vsebovale mehanizem ročnega navijanja, ob vstavitvi kovanca pa so se v njih preko nazobčanega valja zavrteli veliki kovinski diski. Te plošče so seveda lahko reproducirale le melodijo, ne pa tudi instrumentov in izbor plošč je bil tudi na najbolj izdelanih sistemih omejen na deset. Avtomatski izmenjevalec plošč je uveljavil šele Gabel leta 1906, a o prvih pravih jukeboxih lahko govorimo po letu 1920, ko se je uveljavilo električno snemanje in reproduciranje bakelitnih plošč.

Nihče točno ne ve, kdaj se je pojavila beseda jukebox in kaj pravzaprav pomeni. Njen izvor mnogi iščejo v črnskem slengu, kjer je beseda “jook” pomenila tako ples kot seks, kar podkrepljujejo z domnevo, da so se prvi aparati bohotili v bordelih in drugih lokalih sumljivega izvora, kamor so se v času prohibicije hodili zabavat predvsem nižji sloji prebivalstva, tihotapci alkohola in prostitutke. Čeprav ni šlo za marketinško izmišljeno besedo, ampak se je ta uveljavila kar sama, se je pojem jukebox pojavljal že v prvih reklamnih oglasih in se zanj nikoli ni uporabljal noben drug izraz. Poskusi nekaterih, da bi slab prizvok, ki ga je imela beseda, očistili z nadomestki kot “avtomatski gramofon” ipd. niso preživeli. Beseda jukebox se je uveljavila tudi v mnogih deželah neangleškega govornega področja, tako tudi pri nas (skupaj z “izvirno” srbsko izpeljanko džuboks).

Prav zaradi ne ravno žlahtnega porekla je bil jukebox v začetku deležen tudi mnogih kritik in napadov, ki so včasih že mejili na pogrom. Kot večina stvari, ki so bile všeč mladim in so te odvračale od “poštenega in spodobnega” življenja, je tudi jukebox moral živeti z oznako mladini škodljivega objekta, krivega za stranpota, razvrat in kriminal ali pa vsaj za slabo družbo. Po drugi strani so ga mnogi napadali tudi zato, ker je izpodrinil živo glasbo iz programa prenekaterega lokala in tako postavil glasbenike na cesto. Lastniki točilnic in zabavišč pa so na vse skupaj seveda gledali drugače: glasba vabi k pitju in jedači in ples k še več pijače. Mnogi so hitro izračunali, da se jim bo investicija v ne ravno poceni aparat obrestovala že v nekaj tednih. Prodaja pijač se je povečala tudi za štirikrat, ko so v lokal namestili jukebox. In ko gre za dobiček, kmalu izginejo tudi predsodki. Jukebox ni bil več le domena bordelov in beznic, prav radi so si ga omislili tudi v boljših lokalih, saj so nenazadnje lahko izbor glasbe priredili ciljni publiki.

Vse do konca tridesetih let so bili jukeboxi še najbolj podobni velikim lesenim radijem artdecojevskih oblik. Namesto iskala postaj je bil zgoraj za steklom na ogled postavljen avtomatski menjalec plošč, pod njim pa reža za kovance in gumb za izbor pesmi. Večina je ponujala možnost izbora največ dvanajstih plošč. Te so bile naložene na pokončni osi, ročica s strani pa je izbrano ploščo potisnila na gramofon. Plošče so bile označene s številkami in jih je bilo možno izbirati z obračanjem gumba. Mehanizem, viden očem in možnost, da je uporabnik sledil poti plošče od zbiralnika do gramofonskega krožnika in zibanju igle po zarezah, je bila ena glavnih značilnosti vseh jukeboxov ne glede na proizvajalca, in hkrati tista nezadržna privlačnost, ki je iz aparata ustvarila fetiš. Zato se je za večino ljudi zgodovina jukeboxa končala konec petdesetih let, ko mehanizem postopoma prekrijejo vse večji glasbeni “meniji” in ga v šestdesetih dokončno skrijejo očem.

Pred drugo svetovno vojno so jukeboxe množično izdelovali praktično samo v Združenih državah in prav tam konec tridesetih let tehnološki razvoj in artedecojevsko oblikovanje v svojem zenitu dokončno definirata obliko aparata, ki se v zgodovino zapiše kot pojem za jukebox. Če se je v začetku še veliko proizvajalcev radijskih aparatov in igralnih avtomatov uspešno ukvarjalo z izdelavo jukeboxov, pa v tem času trg že popolnoma obvladujejo štiri firme, ki v medsebojnem tekmovanju za čim večji tržni delež pripeljejo izdelek do njegovega že kar dekadentno razkošnega vrhunca. Imena “velike četvorke” še danes povezujemo s pojmom jukeboxa in nobena industrija v dvajsetem stoletju ni bila tako ozko vezana na samo nekaj proizvajalcev. Wurlitzer, Rock-Ola, AMI in Seeburg so pravzaprav edino kar šteje in ob čemer zapoje srce vsakega ljubitelja ali zbiralca jukeboxov. Najbolj znano ime je prav gotovo Wurlitzer in z njim povezano ime oblikovalca Paula Fullerja. Čeprav so bili pri Rock-Oli pogosto izvirnejši, pri Seeburgu tehnološko naprednejši in pri AMIju radikalnejši, so Wurlitzerjevi jukeboxi kmalu postali in ostali kult.

Leta 1937 pri Wurlitzerju pošljejo na trg Model 24, katerega ohišje je izdelano iz novih sintetičnih materialov in v naslednjih letih se praktično vsi proizvajalci odpovedo lesenim konstrukcijam. Model 24 ob straneh krasita dva pokončna ovalna stebrička iz polprozorne bledo zelene plastike, v katera je vgrajena cevasta žarnica, ki povzroči, da prižgana stebrička žarita v topli rumeni barvi. Rešetkasta zaščita osrednjega prostora, za katerim sta bila skrita elektronika in zvočnik, je oblikovana v stiliziran ardecojevski motiv prav tako iz polprozorne plastike, obrobljene z zlato obarvanim kovinskim nanosom. Okoli gumba za izbiro pesmi, ki je objet v kovinski ščitnik, so levo in desno nameščena okenca z imeni izvajalcev in skladb, ki so na izbiro. In tu je bila še ena novost Modela 24, ki je izzvala druge proizvajalce. To je bil namreč prvi jukebox, ki je omogočal skoraj enkrat večjo izbiro melodij, saj je v svojem zbiralniku lahko gostil kar štiriindvajset plošč! Pri Wurlitzerju so bili ponosni na svoj radikalni presežek tako v tehničnem, kot predvsem oblikovalskem pogledu, Model 24 pa si je presenetljivo hitro pridobil veliko simpatij tudi pri publiki. Še celo ostra novinarska peresa so bila mnenja da je “... Model 24 najčudovitejši primer uporabe svetlobe in barve v dekorativne namene, ki smo ga kdajkoli videli v glasbeni industriji.”. Model 24 je pomenil začetek zlate dobe jukeboxov, ključ do umetnosti oblikovanja, ki združuje sodobne materiale, svetlobo, barvo in obliko v objekt, ki ni namenjen le slušni reprodukciji zvoka ampak tudi vizualni zabavi.

Seveda se je konkurenca takoj odzvala na ponujeni izziv in v naslednjih letih pridejo na trg številni novi modeli, zasnovani na moderni filozofiji oblikovanja in materialov. Seeburg z modelom Crown napove svojo namero k prečiščenemu oblikovanju jasnih linij, ki ga poudarjajo dodatki bleščečega kroma. AMI ustvari morda najbolj nenavadna jukeboxa, presenetljivih oblik, kjer je namesto na plastiki poudarek na barvnem steklu. “Pojoča stolpa” dolgujeta svoji obliki takrat v ZDA še vedno modernemu “nebotičniškemu” dizajnu, ki je posnemal arhitekturne vzorce v nebo segajočih stolpnic. Oba stolpa sta prinesla tudi nekaj novosti v mehanizmu. Ta je bil sedaj sposoben igrati plošče po obeh straneh, kar pri starejših izmenjevalcih ni bilo mogoče, zvočnik pa so namestili v kupolo aparata in ga usmerili v strop. Pri AMIju so se v naslednjih letih vrnili k bolj standardnim oblikam, njihov izlet v nebotičniško ekstravaganco pa je svoje nadaljevanje ugledal pri konkurenčni Rock-Oli. Ta je leta 1940 z modelom Spectravox odprla serijo jukeboxov, ki so ta koncept povezali z izdatnejšo uporabo živopisane plastike. K temu so dodali še gumb za izbiro pesmi v obliki telefonske številčnice, in že tako visoko napravo povišali še z dodanim zvočnikom v obliki bleščeče krogle, ki se je bohotil na vrhu aparata in še najbolj spominjal na lučna senčila tistega časa. Četudi je ta zasnova imela svojo akustično utemeljitev, pa so se v naslednjih letih vsi proizvajalci vrnili na klasično montažo zvočnika v ohišje aparata, saj so se kupci bolj ogrevali za modele priljudnejših dimenzij.

Naslednje desetletje v razvoju oblikovanja jukeboxov so zaznamovale tendence k še več plastike, več barve, več luči in “posebnih efektov”. Wurlitzerjevi modeli z začetka štiridestih let jasno kažejo ta razvoj. Kombinacija barvne transparentne plastike, ki jo od zadaj osvetljujejo prav tako obarvane žarnice, predvsem pa vse bolj ekstravagantno oblikovanje osrednjega dela aparata, za katerim je bil nameščen mehanizem in zvočniki, so nezadržno prinesli dekorativno preobloženost in ustvarili samo sebi lastno estetiko, ki z artdecojevsko osnovo ni imela več veliko zveze. Osvetljeni stebrički in bogato dekorirana kovinska zaščita postaneta glavna obsesija Wurlitzerjevih oblikovalcev s Paulom Fullerjem na čelu. Podoba aparatov se spremeni v teatralno, romantično in eklektično mešanico materialov in stilov. Les, kovina, plastika, svetloba in animacija tvorijo učinkovito in neprimerljivo razkošno pašo za oči. Prej geometrijsko enostavna rešetkasta zaščita osrednjega dela se v novih modelih razrašča v gozd krivulj in volut, inspiriranih v secesijskih in decojevskih izvorih, blišč metala se izmenjuje z mozaičnostjo plastičnih intarzij. Polprozorna plastika napihnjenih stebričkov je često marmorirana, tako da svetloba, ki proseva skoznjo, daje občutek gibanja. Center vizualne pozornosti tako ni več osrednji vidni mehanizem z nizom plošč in gramofonom, ampak baročni lunapark, ki ga uokvirja. Model 850, ki pride na trg leta 1941, predstavlja ravno to filozofijo teatra. Ime “Pav” je model dobil po osrednjem steklenem delu s sliko dveh pavov. Ta stekleni vitraž ne le, da je bil od osvetljen od znotraj, temveč so si pri Wurlitzerju zanj zamislili poseben sistem spreminjajoče svetlobe. S polarizacijskimi ploščami, ki so se premikale v različnih smereh, so dosegli, da se je barva svetlobe, ki je prosevala skozi steklo, neprestano menjala in ta stalno spreminjajoča se barvna podoba pavov je na gledalca gotovo naredila nepozaben vtis nečesa skoraj mističnega. Lesen okvir je ločil to optično igro od stiliziranega rastlinskega ornamenta, ki prekriva preostali del spodnje polovice ohišja, celota pa je ujeta v stanjšan obok iz raznobarvne plastike, med seboj povezane s kromiranimi kovinskimi vezmi. Tudi niša za zastekljenim zbiralnikom in gramofonom je poslikana z listnatim motivom in osvetljena, kar še poudarja gledališkost celotne podobe. To je bil tudi namen Wurlitzerjevih inženirjev: osnovni moto vsakega uspešnega zabavišča je, zamenjaj predstavo, da boš pritegnil publiko - in predstava njihovih modelov je bila spektakelska. V različici A, ki so jo izdelali istega leta, je animacijo pavjega dvojca nadomestila nova domislica. V stranske stebričke so vgradili steklene cevi, po katerih so se pretakali vodni mehurčki in sijali v fluorescentnih barvah. Kdo ve kam bi Fullerja in njegove sodelavce pripeljalo nadaljevanje teh smernic, če ne bi v naslednjih letih, z vstopom ZDA v vojno, tudi zabavna industrija v uporabi materialov ne bila prisiljena razmišljati restriktivno. Tako so naslednji Wurlitzerjevi izdelki sicer vsebovali vse optične domislice modelov 850, vendar se je baročna bohotnost umirila v bolj racionalnih formah, veliko plastike in stekla pa je ponovno nadomestil les.

Sočasno s klasičnimi jukeboxi je Wurlitzer konec tridestih let na trg poslal tudi majhne različice, komaj kaj večje od večjega radijskega sprejemnika. Ti namizni jukeboxi so bili namenjeni lokalom z omejeno površino in so običajno stali na točilnem pultu. Vsebovali so skoraj ves glamur velikih bratov, le da je bil izbor plošč manjši in zvok seveda nekaj manj razkošen.

Kljub še vedno močnemu nasprotovanju nekaterih lobijev in predvsem glasbenih sindikatov, je jukebox konec tridesetih predstavljal industrijo, ki je ni bilo mogoče več ustaviti. Seveda pa vsi proizvajalci niso stavili na teatrske učinke, kjer bi Wurlitzerjevim domislicam res težko konkurirali, ampak so poskusili kupce prepričati drugače. Seeburgovi jukeboxi so bili od “velike četvorke” gotovo najbolj špartansko zasnovani. Njihove modele odlikuje premišljen dizajn brez nepotrebnega krašenja, zato pa so stavili na karto kvalitetne izdelave in tehnoloških inovacij. Če je bil pri Wurlitzerju poudarek na spektaklu, je kreatorje pri Seeburgu predvsem zanimala kvaliteta reprodukcije. In noben jukebox ni zvenel tako dobro kot Seeburg. Svoj edini izlet v bleščavost in kanček frivolnosti so si leta 1941 privoščili v nenavadno oblikovanem modelu “Hi Tone Super” . Osrednji del je prekrivalo fasetirano steklo, za katerim se je prelivala svetloba. Daleč od pompoznosti konkurence, a vendar nekaj vizualnega dogajanja.

Zato pa so že konec tridesetih let predstavili svojo inovacijo - jukebox na daljinsko upravljanje. No, to je bilo seveda letom primerno; zvočnik so vgradili v lastno ohišje in ga opremili z gumbi za izbor skladbe. Od vsakega je vodila žica do glavnega centra - gramofona z zbiralnikom. Prenosni del, torej zvočnik z menijem, so potem na vozičku prevažali od mize do mize in gostje so tako lahko imeli lastno zvočno kuliso za svojo mizo. Kasnejši modeli so imeli izpopolnjen mehanizem “daljinskega upravljanja”, saj je naročilo zdaj lahko steklo le po eni žici, vendar je za daljinski upravljalec vsaj v prvi fazi še vedno služil natakar.

Pri AMIju so podobno idejo razvili v drugo smer. Njihova “avtomatska hostesa” je sprejemala naročila kar po telefonu. Gost se je torej preko telofonske slušalke povezal z hosteso, ki je v “zbirnem centru” sprejela naročila in ga ob pomoči izurjenih disc jockeyev posredovala v jukebox v lokalu, od koder je prišlo naročilo. Kot so napovedali v svojih reklamnih oglasih, so bile prednosti takega jukeboxa ne samo v neposredni komunikaciji z živo osebo, ki je imela poudarjeno angelski glas, temveč predvsem v tem, da je bilo možno izbirati med več sto različnimi ploščami in ne le štiriindvajsetimi, kot je bil standard pri klasičnih aparatih. In seveda, še nekaj so premogli ti jukeboxi, česar klasični niso. Hostesa je s svojim očarljivim glasom (ob doplačilu le nekaj centov) lahko tudi napovedala, komu je pesem posvečena in s kakšnimi nameni. Take prednosti so bile v času vojne, ko so bili ljudje željni dobrih želja, ljubezni in “angelskih glasov”, zadosten razlog, da so tovrstni jukeboxi vsaj nekaj let želi velik uspeh.

Kljub upočasnjenemu razvoju, pomanjkanju surovin in stavkam glasbenih sindikatov, ki so za dve leti skoraj ustavili proizvodnjo gramofonskih plošč, je v vojnem času jukebox v ZDA postal nepogrešljiv. Bil je glavna oblike zabave, ki je v sebi združevala tako potrebo po nečem individualnem, kot tudi socialno noto. Povojna leta so z vzponom mladinske kulture, začetki rock'n'rolla in vzpenjajočo blaginjo samo še pripomogla k njegovi popularnosti. Wurlitzerjevi polkrožno zaobljeni jukeboxi so že postali klasika s pridihom nostalgije in še posebno Model 1015 z mehurčkastimi stebrički in z relativno preprostimi kromiranimi rešetkami, je postal iskan skoraj bolj kot novi modeli. Čeprav je glasbena industrija na trg že ponudila manjše plošče na 45 obratov, ki so v naslednjih letih popolnoma nadomestile stare na 75 obratov, so se mnogi raje odločili v staro Wurlitzerjevo ohišje vgraditi nov mehanizem, kot pa kupiti novejši model. Ker je Model 1015 tudi v petdesetih ostal tako popularen, se zdi, da je danes v zavesti ljudi ohranjen kot relikvija petdesetih par excellence. Ker je hkrati postal kar pojem za jukebox, ni čudno, da nemška podružnica podjetja Wurlitzer (ki so ga v Ameriki ustanovili nemški emigranti konec devetnajstega stoletja), še danes izdeluje natančne kopije prav tega modela, tako v verziji z analognim kot laserskim gramofonom. Njegova pojavnost je zaznamovala mnoge ovitke gramofonskih plošč, reklamne oglase in proizvode. Njegovo popularnost gre pripisati čistim, prepoznavnim linijam, ki pa se niso odrekle specifičnemu jukebox razkošju, kot tudi velikemu številu narejenih modelov in dejstvu, da je bil to najbolj promoviran Wurlitzerjev jukebox. Bil je eden od simbolov hitre rasti ameriškega gospodarstva po drugi svetovni vojni. Narejen na kvalitetnem lesenem podnožju s stebri iz zelo trdne transparentne plastike, znotraj katere so se vrteli raznobarvni cilindri, ki so metali mehko svetlobo na tulce z brbotajočimi mehurčki, vse pa povezano in na vrhu zaključeno s ponikljanimi ulitki, je predstavljal nov, cvetoči ameriški “way of life”.

Vendar povojna evforija ni trajala dolgo in začetek petdesetih je za jukeboxe obetal slabe čase. Glasbena produkcija je bila vse večja in razvoj malih plošč na 45 obratov ter uvejavitev novih gramofonskih ročk in občutljivejših odjemnih glav, je pred konstruktorje postavil nove izzive. Nanje je najbolj radikalno odgovoril Seeburg z modelom Select-o-matic 100. Če je Wurlitzer pred desetletjem z modelom 24 postavil standarde za naslednje desetletje, je to sedaj storil Seeburg. Njihov jukebox je že na prvi pogledal izgledal drugače kot njihovi aparati iz prejšnjih let in bil svetlobna leta daleč od Wurlitzerjevih standardov. Oblika je bila prej podolžna kot pokončna, vsa plastična navlaka, svetlobni efekti in fluoroscentne barve so se izgubili, o kakšnih mehurčkih pa pri Seeburgu tako nikoli ni bilo govora. Jukebox je uporabnika nagovarjal z radikalno moderno obliko, zgrajeno iz stisnjenega lesa, blago nažlebljene pločevine in steklenega pokrova. Slednje je pod seboj skrivalo gramofon in čez celo dolžino razpotegnjen zbiralnik z možnostjo hrambe sto plošč. Temu izboru primerno velik je bil tudi meni, ki je ločil zastekljeni del od kovinske zaščite, ki je dominirala v spodnji polovici. Ta popoln preobrat v konceptu jukeboxa bo opredelil razvoj slednjega vse do njegovega izteka v šestdesetih letih. In paradoksalno je jukebox, kot zastavonoša kreativne uporabe plastike, slednjo v letih, ko je ta začela popolnoma obvladovat vsa področja industrije, praktično popolnoma opustil ali vsaj minimaliziral. Z novim konceptom in brezkompromisnim pristankom na majhne plošče, ki so si šele utrjevale mesto na tržišču, je Seeburg tvegal ogromno, a se mu je slednje obrestovalo. Oblikovanje in povpraševanje po jukeboxih je dobilo nov zagon. Nenazadnje, njegova velika prednost pred radiom in televizijo v časih, ki niso napovedovala nič dobrega, je bila, da nisi slišal nobenih slabih novic.

Druga podjetja so sledila Seeburgovemu trendu in svoje izkušnje in estetska merila cepila na nove zapovedi. Rock-Ola je skušala konkurirati s še večjim izborom glasbe, a bilo je jasno, da so ta prva leta novega desetletja pripadla Seeburgu. Njihovo investiranje v kvaliteto zvočne reprodukcije in posluh za tehnološke novosti sta jim zdaj prinašala bogate sadove. Leta 1953 ponovno stopijo korak naprej in oznanijo jukebox s hi-fi, “visoko zvesto” reprodukcijo zvoka. In ker so to petdeseta, se njihov model HF100 ponaša kar z nazivom Deluxe hi-fi.

Da so se v novem konceptu dizajna pri Seeburgu počutili več kot doma, so dokazali leta 1955 s čudovito zasnovanim modelom V200. Že kar pretirano škatlasto obliko modela 100 so sedaj razgibali z bolj poudarjenim steklenim pokrovom, izvlečenim menijem, ki se ponuja na nekakšni zaobljeni polički in predvsem domiselno in v duhu časa oblikovano spodnjo polovico. Žlebljeno pločevino sedaj dopolnjujejo štiri masivne vodoravne kromirane palice, ki so svoj zgled našle pri avtomobilskih odbijačih. Če je bil avtomobilski dizajn že nekaj let močno prisoten v oblikovanju radijskih aparatov, mnogi njegovi elementi pa so zaznavni tudi pri gospodinjskih pripomočkih, je v obliko jukeboxov res vstopil šele s tem modelom.

Še radikalnejši v apliciranju avtomobilskih elementov je Seeburg s kasnejšim modelom 161, kjer aparat označuje kar neposreden citat iz avtomobilske industrije. Kromirana stebrička z okroglim rdečim steklom, ki nazorno spominjata na podobo repatih luči, tako značilnih za podobo ameriških avtomobilov v poznih petdesetih, svojega izvora niti ne skrivata.

Tako Wurlitzer kot Rock-Ola in AMI so se v modelih, izdelanih v tem desetletju, vsak na svoj način približali trendu, ki ga je lansiral Seeburg. Veliki zvezdasti in “V” motivi obvladujejo prostor, kjer so se včasih bohotile umetelno zavite rešetke ali plastični mozaiki. Plošče na gramofone legajo iz vseh mogočih položajev, splošna tendenca pa gre k postopnemu zakrivanju zbiralnika plošč in celo gramofona. Meniji se selijo na vrh in ker je izbor pesmi sedaj zlahka segel do dvesto naslovov, je njihov obseg temu primerno velik.

Konec petdesetih let se v jukeboxe naseli še zadnji tehnološki dosežek, stereo zvok. Da proizvajalci niso prav hitro segli po njem, gre pripisati dejstvu, da je bilo relativno malo majhnih plošč posnetih v stereo tehniki, pa tudi čisto tehničnim problemom, saj bi za poln stereo efekt zvočnika morala biti veliko bolj vsaksebi, kot pa je to dovoljevala zgradba aparatov. Šele leta 1962 je ponovno Seeburg ponudil na trg model z dodatnim ločenim parom zvočnikov, ki so lahko ponudili zadovoljivo stereofonsko zvočno sliko. Še zadnji korak v nove čase je Seeburg storil z jukeboxom, ki je lahko izbiral komade iz sedaj že popolnoma prevladujočih LP plošč. A tudi ta korak je bil premalo, da bi rešil jukebox pred nezadržnim propadom. Prodaja je skozi šestdeseta leta nezadržno upadala in z njo tudi proizvodnja.

V petdesetih in predvsem šestdesetih letih so se jukeboxi naselili tudi v naših lokalih in vse do konca sedemdesetih uspešno opravljajali svojo družabno vlogo. Potem pa so tudi v reže pri nas udomačenih AMIjev in Rock-Ol kovanci vse redkeje zdrseli in nazadnje so morali jukeboxi svoje mesto odstopiti novi mizi za goste. V Ameriki je jukeboxe iz lokalov izrinila televizija, pri nas pa vam bo natakar poleg jedilnega lista postregel še s svojim izborom glasbe iz poceni glasbenega sistema, skritega nekje med kozarci za točilnim pultom.

 na vrh